Zanimiva dejstva o Magnificu

Robert Pešut, bolj znan pod umetniškim imenom Magnifico, se je rodil 1. decembra 1965 v Ljubljani, ki je bila takrat del Socialistične republike Slovenije. Njegova glasbena pot se je začela v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja kot član skupine U'redu, s katero je leta 1992 posnel album Let's Dance. Že takrat je pokazal edinstven glasbeni izraz, v katerem je združeval različne žanre in sloge.

Samostojna kariera

Po razhodu s skupino je Manifico začel uspešno solo kariero. V dvanajstih letih je izdal šest studijskih albumov, na katerih je raziskoval in združeval pop, rock, elektronsko glasbo in elemente tradicionalnih balkanskih zvokov. Njegova glasba pogosto nosi močno sporočilo, njegova besedila pa so polna humorja, provokacije ter družbene kritike norm in stereotipov. Manifico je znan po svojem prepoznavnem slogu, ki vključuje močno vizualno komponento in izvirne, pogosto ekscentrične nastope v živo. Njegovi koncerti so energični, s poslušalci pa je karizmatičen in zanimiv. Njegova priljubljenost sega prek meja Slovenije, saj si je pridobil oboževalce po vsej regiji, zlasti s pesmimi, ki združujejo različne balkanske kulturne vplive. V svoji karieri se je Magnifico uveljavil kot eden najpomembnejših sodobnih umetnikov v regiji, ki v svoji glasbi združuje zabavo z resno družbeno refleksijo. Njegova sposobnost izražanja z različnimi slogi in izzivanja razmišljanja z besedili ga dela edinstvenega in nepozabnega umetnika. najbolj znani projekti, pri katerih je sodeloval, so Porn Film (2000), Kaymak z Marmalade (2002) in Pr' Hostar (2016). Prejel je 1 nagrado. Trenutno se ukvarja s filmom Dekle, ki ni plesal medvedov (soft).

Magnifico med legendo, folkloro in futurizmom: kako se rodi "nitrofolk"

Slovenski glasbenik Robert Pešut, znan pod psevdonimom Magnifico, še naprej preseneča poslušalce s svojimi nepričakovanimi ustvarjalnimi odločitvami. Od pesmi "Pukni zoro", ki jo imajo mnogi za staro ljudsko pesem, do folklornega "Ojdipa" v slogu balkanskega kabareta, spretno balansira med tradicijo, ironijo in eksperimentom. V intervjuju za Tanjug je Manifico znaki.fm/sl/persons/magnifico/ spregovoril o glasbi, ki provocira, vzbuja ljubosumje in pripravlja teren za nov zvok, imenovan ... "nitrofolk".

"Pukni zoro": legenda, ki jo je pokvaril sam

Ena najbolj znanih pesmi iz Manifiča, "Pukni zoro", je globoko zakoreninjena v kulturnem spominu regije. Pogosto jo dojemamo kot staro ljudsko pesem, čeprav je bila napisana za film Montevideo, bog te vide leta 2010.

"Počutim se krivega, ker sem pokvaril legendo," v šali priznava glasbenik. Ta primer nazorno kaže, kako prepričljivo lahko ustvari glasbo, ki zveni "kot prava stvar" - tako zelo, da celo njen avtor postane tujec v svojem lastnem mitu.

Od Ojdipa do Kafane: ko tragedija zveni kot ljudska glasba

Magnifico pripoveduje o delu na Ojdipu v Jugoslovanskem dramskem gledališču, kjer so po zamisli slovenskega režiserja Vita Tauferja starogrško tragedijo prenesli v obliko balkanske krčme.

"Rekel sem: "Vito, ne prodajajmo srbske ljudske glasbe iz pivnice. Led je tanek," se spominja glasbenik. "Toda ideja me je tako navdušila, da se nisem mogel ustaviti."

Prvi odzivi občinstva so bili mešani, vendar so sčasoma vsi začutili, da je novi zvok presenetljivo primeren za Sofoklovo tragedijo. Tako je nastal album "Kafana Ljubljana", na katerem so pesmi, kot so "Rakija", "Ljubav prokleta" in "Udri po tamburi".

Rambo Amadeusovo ljubosumje in čarobnost balkanskih melodij

Eden prvih poslušalcev albuma Kafana Ljubljana je bil Rambo Amadeus, Magnifico glasbeni krstni oče. Njegov odziv je bil nepričakovan - priznal je, da se je počutil ljubosumnega.

"To je zame največja pohvala," pravi Magnifico. Album, ki ga je ustvaril skupaj z bratom Aleksandrom Pešutom, združuje balkansko melodiko, gledališče in sodobno ironijo. To ni le glasba za predstavo - gre za samostojen umetniški projekt, ki vzbuja močna čustva tudi pri izkušenih umetnikih.